Psihologija pokra (po domače)

Ko že veste, se nas je zadnjič nekaj pokerašev podalo na ekspedicijo v Sarajevo. Kombi, Jagermaister in 7 heftačev je lahko pomenilo samo eno stvar. (No ok, pomenilo je lahko veliko,veliko stvari, ampak tukaj bom opisal samo eno) Veliko debate med potjo. No in o eni specifični se bom danes razpisal tudi jaz, saj se mi je dotična tematika že večkrat sprehajala po mislih.

Kakšen naj bi bil »perfekten« poker igralec? Oziroma koliko mora biti pripravljen žrtvovati za uspeh? Nekakšen bolj ali manj logičen odgovor bi bil sedaj seveda v stilu, če hočeš v eni stvari biti najboljši oziroma zares, zares uspešen, moraš tej stvari prilagajati vse druge. Tiger Woods, Jordan, Kasparov so od malega trenirali in živeli za vsak svojo stvar, da so postali takšni kot sedaj so ali so bili. Verjetno so v določenih trenutkih zato trpele družine, prijatelji in tudi sami. Vse za cilj seveda. Glede na pomembnost psihologije pri pokru, menim da je stvar tukaj malo drugačna. Superiorno znanje matematike in teorije te ponese samo tako daleč. Tudi izredni občutek za igro sam ne zadostuje, če glava ni pri stvari. Mogoče o tej temi pišem malo prehitro, saj sem vseeno še zmeraj nekako »novinec« v pokru, ampak mislim, da moraš za dobro dolgoročno igro pokra imeti ob sebi tudi svoj »team«. In s tem mislim na punco/fanta, družino, prijatelje. Trenutek, ko poker preskoči iz igre izključno za zabavo in mogoče nekaj dolarjev za novi ipod, avtoradio, lcd tv, v dirko samo za gole $, s katerimi boš plačal stanovanje, avto, je trenutek, ko postanes PRO. In s tem ne mislim pro kot to opisuje gola definicija (da je poker tvoj edini vir dohodka in si odvisen od njega), ampak pro na način pristopa. Ti si pilot, ki pilotira zadevo, ob sebi pa rabiš ljudi, ki bodo »skrbeli« zate, ti pomagali pilotirati. Se s tabo veselili upswingow, uživali s tabo ob nagradah in bonbončkih le teh ter poskrbeli ob downswingih, da bodo ti le čim krajši, te spravili na druge misli in ti povrnili samozavest, izgubljeno nekje po poti.

Sam sem ta prehod doživel zadnji mesec. Po zelo hitrem preboju skozi limite sem začel igrati na levelu 5-10 z 20.000+ $. Načrt je bil pa zastavljen tako, da bo mesec april prvi mesec, ko bo bankroll ostal isti, ves prihodek meseca aprila pa se bo keshoutal na banko. Kar naenkrat je bil moj pristop drugačen, pritistk večji. Igral sem zame res nenormalno visoke vsote in samo 2,3 kreki lahko naredijo v 20minutah razliko 6000$. In se mi je zgodilo. Po nekajdnevnem downswingu, ki se je na koncu prelevil še v nekaj grdih turnirskih izpadov tik pred ciljem, sem imel breakdown. Navkljub uspehom sem hotel obesiti poker na stran za zmeraj. Brez zajebancije! Psihološki pritisk je bil prevelik. Sploh za osebo, ki je že po naravi bolj introvertirana. Nisem karakter, ki ob bad beatih lomi tipkovnice, meče miške v steno ali zabija pest v steno. Požiram, požiram, požiram in ko se nabere samo padem v neko žalost. In ker sem po drugi strani tudi zelo ambiciozna oseba, ki si cilje zada vedno čimbolj visoko, je potem logično, da ni potrebno veliko za razočaranja. No in kot že rečeno se mi je zgodilo še enkrat in tokrat v najhujši obliki. In veliko sem premišljeval, ali je to to, kar si želim. Denar je super stvar če ga imaš, ampak se splača zato reskirati vse drugo? Ne vem, meni se ne. Če bom zato 15dni v mesecu depresiven po slabem dnevu in 15dni letal po zraku kot zadrogiran zaradi upswinga, potem naj gre vse k hudiču sem rekel.

Sledilo je nekaj dni temeljitega premisleka po katerih sem se odločil da vendarle nadaljujem, dam pokru še eno priložnost. Vendar zastavim koncept malo drugače in malo širše. Ne igram več sam ampak imam za sabo svoj team. In kot pri vseh športih, bo tudi tukaj team prva in taglavna stvar. Samo kot team bomo zmagali. Ne vem, čas bo pokazal ali sem imel glede tega prav ali ne. Čas bo pokazal, v kakšnega igralca se bom mogoče kdaj dejansko razvil. Mogoče ne bom nikoli dosegel letvice, ki bi jo lahko, če bi pokru posvetil večino mojega časa in pozornosti. Mogoče pa bom ravno zaradi tega dosegel svoj maksimum. Sam bom v glavnem ubral malo drugačno pot. Verjetno dejansko ni ene edine idealne rešitve, koncepta, pristopa. Je pa sigurno ta idealen zame. Poker wont break me. No. Someday, i will break poker.

Gremo!!

P.S. Moj bankroll trenutno znaša 25.000$. Bil sem tudi že na 27.500, ampak na limitu 5-10, ki ga igram trenutno gre zares hitro gor in dol. Obljubim, da naslednjič ne bom tako zafilozofiral in bom napisal malo več o samem dogajanju. To temo sem enostavno enkrat moral obravnavati ;) Zelo bom hvaležen za vse komentarje tukaj ali na forumu, saj bi o tej temi zares rad slišal čimveč mnenj in čimveč pogledov.

Lp, kris